S svojo neverjetno življenjsko zgodbo želim vsakemu posamezniku čimbolj približati smisel življenja. Ni ga človeka, ki bi imel gladko pot brez ovir. Večkrat sem se spraševala, zakaj pa sem morala jaz, Simona Šket skozi take preizkušnje? Danes to vem. Zato, da lahko prav vsakemu razumnemu človeku, ki išče rešitev in si želi lepega in srečnega življenja, preko različnih osebnih dogodivščin in spoznanj, pomagam poiskati rešitev. Ko si iskalec, takrat najdeš svojo pot, ki je samo tvoja.
Začetki
Moja pot se je pričela leta 1976 in letos sem jih dopolnila petinštirideset. Odločila sem se, da vam podrobno predstavim dolgoletne hude bolezni, ki so opozarjale na neravnovesje že v zgodnjem otroštvu. Takrat, kot štiriletna deklica se hude bolezni rak na bezgavkah še nisem zavedala.
Spremljala pa me je mama, ki je skozi težke preizkušnje podirala ovire in mi skupaj z nekaterimi srčnimi zdravniki omogočala živeti. Kot preprosta žena in mati dveh otrok je bila primorana velikokrat v sebi poiskati moč in upanje, ki so jo gnali naprej. Danes, ko sem sama mati, točno vem, kaj vse se je pletlo po njeni glavi. Kljub diagnozam, prognozi, ki so ji jo predstavljali zdravniki, je verjela v dobro in odpirala na stotine bolnišničnih vrat, da je prišla do zdravnikov, ki so bili vredni njenega zaupanja.
Velikokrat se spominja besed zdravnice, ki ji je nepremišljeno rekla: »Eni otroci umrejo prej, drugi pa kasneje.« In ta velika ženska, ki mi je dala življenje, ki me je od prvega dneva mojega rojstva spremljala na trnovi poti, ki je bila hkrati tudi njena in mi vedno, ne glede na situacije v življenju ponudila roko in mi dala vedeti, da je tukaj zame in da je tukaj zato, da me posluša in mi nudi neskončno materinsko ljubezen. Njena skromnost, ljubezen in spoštovanje sočloveka, njena veličina in toplina srca, pa ne samo do mene, ampak tudi do ljudi, ki so to pri njej iskali in iščejo še danes, je bila že moja odlična odskočna deska.
Naučila me je ljubiti življenje na način, ki ga je poznala sama, kasneje pa sem se preko lastnih izkušenj morala zaradi neverjetne želje po življenju nadgraditi še sama, veliko bolj kot ostali, ki niso imeli takih priložnosti.
Danes bom rekla, da sem hvaležna za prav vsako izkušnjo življenja, ki me je brusila v obliko svojega lastnega diamanta.
Kljub temu, da sem diplomirala iz področja nege in higiene na Fakulteti za strojništvo v Mariboru, je moja največja doktorska dizertacija spoznanje, ozdravljenje, moč uma, doseganje notranje harmonije in ravnovesja na način, ki sem ga zraven zdravljenja uradne medicine morala dopolniti še sama, saj mi drugače ne bi uspelo premagati hude bolezni. Kljub vsem dolgoletnim zdravstvenim težavam, sem se obnašala kot zdravi in jim sledila s še večjo energijo. Vso to njihovo jamranje mi je bilo večkrat odveč, zato sem se zapirala v svoj lepi svet in sem iskala mir v naravi.
Vrhovi in hoja po gozdu so mi dajali občutek varnosti in še danes se tam počutim svobodno in sproščeno. Tam iščem harmonijo, ki me vedno znova zapolni s svojo veličino. Občutek polnosti, včasih pa take lahkotnosti letenja, da bi lahko obletela celi svet, je nekaj, česar sem se morala naučiti. Tega sem se naučila skozi življenje.
Dnevno znam odložiti bremena, da lahko letim v vsej svoji lahkotnosti mojega uma. Vsak človek pa je drugačen. Nekdo se bo obremenjeval za malenkosti, ki jih jaz niti ne opazim. Res pa je, da se ti skozi izkušnje, ki jih imam iz večkratnega roba preživetja, lestvica pomembnosti stvari popolnoma spremeni. Včasih sem se obremenjevala, kaj si mislijo drugi o meni, kako jim bom čimbolj ustregla in če so zadovoljni z mano. Moj fokus so bili drugi, danes pa sem najpomembnejša jaz. V kolikor nebi toliko delala na sebi, me že zdavnaj nebi bilo več. Danes sem srečna sama s sabo in ravno zaradi tega osrečujem tudi druge. Ni več ljudi, ki bi me izčrpavali. V preteklosti je bilo takih zelo veliko, saj sem jim sama dovolila veliko predaleč in nisem se znala postaviti zase. Danes točno vem, do kam lahko koga spustim, da dosežem dopolnjevanje in ne izčrpavanje.
Ničesar več me ni strah, saj sem tudi skoraj vse kategorije strahu izkusila na lastni koži in jih predelala v nekaj čudovitega, veličastnega, kot šolo življenja in zmožnost pripravljenosti na moderni svet, ki je drugačen od sveta, ki so ga živeli naši predniki. Poln je stresa, strupenih snovi in odnosov, lahko pa je tudi lep, če ga gledamo iz lepšega zornega kota.
Spoznanje
Otroštvo
Spominov iz otroštva imam zelo veliko iz bolnišnic, saj sem tam preživela skoraj polovico otroštva.
Kot otrok sem se zavedala, da se z mano nekaj dogaja, saj sem zaznavala mamine solze, strah, negotovost,… Sicer je vse to hotela prikrivati, pa ji nekako ni uspevalo. Tudi oče, sestra in drugi so bili večkrat prikrajšani za mamino pozornost, saj se je ukvarjala z mojimi zdravstvenimi težavami, ki so bile zelo velike. Sredi noči sem prilezla v njuno posteljo, da me je vzela v naročje in me tolažila, da bo bolečina kmalu popustila.
Ničkolikokrat pa sem trpela v neznosnih bolečinah, ponoči hodila po kuhinji, da nebi koga zbudila. Prisotna so bila vnetja, največkrat vnetja ušes in grla, kasneje pa zelo pogosti intenzivni migrenski glavoboli in posledično bruhanje. Številna antibiotična zdravljenja pa so negativno vplivala še na prebavni trakt, saj so uničevali naravno črevesno floro. Številna zdravila, s katerimi so zdravniki želeli zatreti simptome različnih bolezni, so po eni strani pomagala reševati vnetja in bolečine, nastajale pa so spet druge bolezni (gastritis, vnetje sinusov, vročinski krči…). Začaran krog, iz katerega se dolga leta nisem mogla izvleči.
Pri četrtem letu starosti pa so se otorinolaringologi odločili za odstranitev mandljev in takoj po operaciji so bezgavke »podivjale«.
Največji strah sem doživela pri svojih petindvajsetih, ko sem izvedela, da imam raka že od otroštva in da se je toliko razširil, da je potrebno zdravljenje s kemoterapijo in obsevanji. Takrat sem prvič pomislila, kako sem blizu smrti in spraševala sem se, kako naprej, koliko možnosti imam za ozdravitev, kaj morem spremeniti,…Čas zdravljenja sem si zapolnila s študijem, da sem misli usmerjala drugam. Težko sem prestajala hude bolečine, bruhanje, slabotnost,… Med samim zdravljenjem sem zaradi slabe odpornosti zbolela še za Pasavec ali herpes Zoster.
Zvečer me je bilo večkrat zaradi raka strah zaspati, saj sem se bala, da se zjutraj ne bom več zbudila. Zraven mene so namreč umirali ljudje, otroci in odrasli, s katerimi sem navezala stike in smo se med sabo bodrili in si vlivali upanje. Odšli so. Za vedno in še kar nekaj časa sem upala, da jih bom spet srečala. Tako sem si nehote mislila, da sem počasi že jaz na vrsti. Večkrat sem se zalotila v hlipajočem joku in v mislih, ki so odtavale v preteklost, kako smo si v bolnišnici s temi ljudmi, ki jih ne bo več nazaj, krajšali čas. Res pa je, da sem bila že takrat drugačna od njih. Bila sem bolj pripravljena in imela sem vsekakor višje cilje, ki jih danes še vedno dosegam. To so beli vrhovi.
Ko sem bila zaradi zdravljenja tako slabotna, da nisem mogla niti iz postelje, sem vizualizirala svojo prihodnost pohodnice, plezalke, kolesarke, tekačice in ženske, ki bo vzor ostalim, ki se sploh ne zavedajo pomena življenja. Vse to sem dosegla in še veliko več. Prognoza bolezni je bila slaba, nenehno so onkologi govorili o večji možnosti ponovitve raka in ob vsakem kontrolnem pregledu sem doživljala stres zaradi strahu. Skoraj vedno so nekaj našli in velikokrat sem imela občutek, kot da še sami niso sigurni in ne vedo točno, kako pomagati.
strah
kaj je sledilo
Rak se je spet vrnil čez dve leti in sicer v času nosečnosti. Tako velika želja po otroku in zaradi endometrioze (ciste na jajčnikih, ki povzročajo neplodnost) skoraj nemogoče spočetje in ko se ti ob tem sproži nepopisno veselje in zaradi bolezni spet vse podre… Občutki so bili res takšni, kot bi se umival s toplo vodo in bi nekdo odprl ledeni tuš.
Vse sem premagala in danes je hči stara sedemnajst let in je popolnoma zdrava.
Zase pa lahko rečem, da sem s postom brez trde hrane, ki sem ga izvajala prvič pred sedemnajstimi leti, uspela doseči notranje ravnovesje.
Poste še vedno ponavljam, občasno pa imunski sistem vzdržujem s prehranskim dopolnili.