Človek se velikokrat znajde v brezizhodni situaciji in ne vidi izhoda. Razlogov je lahko več. Nekatere ljudi že manjša situacija lahko pahne v obup. Iskanje smisla življenja se prične pri vsakem posamezniku na različne načine.

Meni največ pomeni že samo to, da lahko diham, hodim, mislim, ljubim in živim. Spoznala sem, da je prav vse minljivo, kar ostane, je le moj mali jaz, ki je vedno z mano in me ima najraje. Vedno mi prišepne globoko v meni, Simona, vse imaš, prav vse! V sebi čutim mirnost, nobenega stresa in zaupam višjemu vesolju, da me pelje po pravi poti.

Pred leti sem želela prehitevati svoje življenje, pa me je ustavilo in me položilo na začetek poti. Spet sem pričela znova in znova. Nisem obupala. Za vsako tako pot je bila nova šola življenja. Nikoli in resnično nikoli, ne glede na situacijo, pa nisem izgubila sebe. Vedno sem imela upanje in tako sem dosegla notranji mir. 

Pomirja me hoja v hribe, plezanje, ples, objem ljubljene osebe, lepa beseda in objem mojega in tvojega otroka. Sreča in ljubezen izhajajo iz človeka. Kolikor je človek sposoben ljubiti, je odvisno od tega, koliko ljubi sebe. Kaj sploh to pomeni? Skozi življenje sem se morala naučiti reči tudi NE. S tem sem sama sebi dokazala, da to zmorem, da nisem zaradi tega slabša. Ampak če imam preveč bremen, si ne bom nalagala novih. Kajti tukaj sem jaz na prvem mestu! Res pa je, da lahko nesem veliko večji nahrbtnik materiala, s katerim imam kaj opraviti in tako ni skrbi, da bi mi kdaj zmanjkalo dela.

Največ krame sem se znebila takrat, ko sem nosila največji in najtežji nahrbtnik. To je bilo takrat, ko se je naselil vanj trdovratni rak. Bila sem tako dobra gostiteljica, da si je naredil luksuzni apartma in užival v njem. Ko mu kaj ni bilo po godu, je pričel nagajati. Najbolj nadležen je postal takrat, ko sem postala noseča in bi njegovo mesto zasedla moja hči. Za oba bi bil nahrbtnik premajhen, zato sem morala odločiti sama, kdo bo ostal. Seveda je ostala hči, ki mi sicer dela problemčke, vendar so v primerjavi z rakom veliko manjši…