Strah je tihi ubijalec tebe in mene. Nihče si tega ne želi, pa vendar ga je deležen prav vsak izmed nas. Lahko je samo tisti v podzavesti, ki kdaj pa kdaj pride na površje in se kasneje skrije nazaj. Le od nas samih je odvisno, ali mu bomo dali moč, da bo on vladal našemu umu in telesu. 

»Ne ne bo! Jaz sem močnejša od njega in mi je veliko lepše, če ga ni.«

Velikokrat mi je dobesedno sedel na glavi in mi on kazal pot, ki je bila posuta s trnjem. Krvavela sem in kri se ni hotela ustaviti. In ta zlobnež me je še bolj suval v trnje, da so bile rane še bolj boleče, krvavele so in se še zagnojile. Bolečine so bile neznosne in na pomoč so prihajali ljudje v belih haljah. Brisali so le rane, zdravili vnetje, niso pa mogli odstraniti strahu in trnja. 

Tudi sama sem bila prepričana, da lahko zdravniki rešijo prav vse. 

Zelo pozno, a ne prepozno sem prišla do velikega spoznanja. Najprej sem morala opraviti s strahom. Pričela sem spreminjati sebe in moj organizem. Iz notranjosti navzven! Najprej čiščenje črevesja, iz katerega nastaja tri četrtine bolezni. To je neke vrste kanalizacija in če ni čistilne naprave, smrdi in ti plini zastrupljajo telo. Predvsem zastarelo blato, ki se nabira v žepkih črevesja. In ker kri črpa hrano ravno od tam, je jasno, s čim se prehranjujejo naše celice. Z nesnago, s toksini fekalnih bakterij, ki izločajo strupene snovi.

Posledično tudi možgani ne morejo pravilno delovati, ker nastajajo bolečine. Telo ni zadovoljno. Nima primerne in dobre hrane. V telesu nastajajo vnetja in opozarjajo na neravnovesje v telesu. Sedma faza takih vnetij je rak. To pa je že resno opozorilo, ki te postavi na rob preživetja. Od tebe je odvisno, ali boš ostal, ali pa boš izbral lažjo pot in odšel.